Brlogec

Otrok ne mara risanja?

Otrok ne mara risanja? Odkrijte možne raloge in ideje za razoj spretnosti rok skozi igro, ustvarjanje in vsakodnevnje dejavnosti.
otrok ne mara risanja
Katarina Povšič
Katarina Povšič | november 2026

Kako razvijati spretnosti za risanje skozi igro?

Otrok sede za mizo, pred seboj ima papir in barvice, a že po nekaj trenutkih odneha. Morda reče »Ne znam!«, odrine svinčnik ali raje seže po sestavljanki, kockah ali igri na prostem. Se to dogaja tudi pri vas?

To še ne pomeni, da je z njegovim razvojem kaj narobe. Vsak otrok ima svoje interese in izkušnje. Nekateri v risanju uživajo, drugi se mu izogibajo – ker jim je težko, ker jih ne zanima ali ker se bojijo, da jim ne bo uspelo.

Dobra novica je, da lahko otrok spretnosti, ki jih potrebuje za risanje in kasneje za pisanje, razvija tudi skozi igro in vsakdanja opravila. V nadaljevanju boste izvedeli, zakaj se otrok morda izogiba risanju, kaj lahko poskusite doma in kdaj je smiselno poiskati strokovni nasvet.

Zakaj otrok ne mara risanja?

Najprej je dobro razumeti, kaj otroku pri risanju predstavlja izziv. Razlogov je lahko več in se pogosto prepletajo.

1. Risanje mu je težko

Pri risanju mora otrok hkrati obvladati več stvari: prijeti pisalo, voditi roko, s pogledom slediti potezi in vnaprej vedeti, kaj želi narisati. Za to potrebuje spretne prste (fino motoriko), dobro usklajenost oči in roke (vidno-motorično koordinacijo) in stabilno telo, da lahko mirno sedi. Pomaga tudi, če zna obe roki uporabljati skupaj – z eno drži list, z drugo riše – in če na pisalo pritiska ravno prav močno.

Vse to se razvija postopoma, skozi gibanje, igro in vsakdanje izkušnje. Če katera od teh spretnosti še ni utrjena, je risanje za otroka preprosto bolj naporno.

2. Boji se, da mu ne bo uspelo

Nekateri otroci natančno vedo, kaj želijo narisati, a risba ni takšna, kot so si jo zamislili. Drugi se primerjajo s prijatelji in sklepajo, da sami »ne znajo«.

Če otrok pogosto reče »Ne znam!« ali se razjezi, ko mu ne uspe, mu pomagate že s tem, da zmanjšate pritisk. Povejte mu, da risbi ni treba biti popolni – važno je, da ustvarja, raziskuje in se ob tem zabava.

3. Risanje ga ne zanima

Nekateri otroci raje gradijo, sestavljajo, se gibljejo ali pripovedujejo zgodbe. To samo po sebi ni razlog za skrb in v risanje jih ni treba siliti. Je pa dobro, da otrok dobi čim več različnih izkušenj – tudi s tistimi dejavnostmi, ki jih sam redkeje izbere.

4. Določeni materiali ali gibi mu niso prijetni

Otroka lahko moti občutek nekaterih materialov, umazani prsti ali celo zvok barvice po papirju. Lahko mu je neprijetno že samo držati pisalo. Če se otrok ne izogiba le risanju, ampak tudi drugim dejavnostim, pri katerih potrebuje roke, ga je smiselno še malo pozorneje opazovati.

Pomembno: Samo zato, ker otrok ne mara risati, še ne moremo sklepati, da ima težave s spretnostjo rok, z usklajenostjo oči in roke ali z zaznavanjem dražljajev, kot so dotiki in zvoki. Najprej poskusite razumeti, kaj potrebuje.

Kako razvijati spretnosti za risanje brez svinčnika?

Fina motorika so natančni gibi rok in prstov, ki jih otrok potrebuje pri številnih vsakdanjih opravilih – od zapenjanja gumbov do mazanja kruha. Potrebuje jih tudi za risanje in pisanje, a jih ne razvija samo s svinčnikom v roki.

Ko otrok preizkuša različne materiale, igrače in opravila, vadi različne gibe in postopoma postaja spretnejši. Tukaj je osem idej, ki jih lahko preizkusite doma.

1. Gnetenje plastelina ali testa

Otroku ponudite plastelin ali drugo maso za oblikovanje, primerno njegovi starosti. Skupaj lahko:

  • valjata dolge svaljke;
  • oblikujeta majhne in velike kroglice;
  • maso stiskata, sploščita in trgata;
  • vanjo vtiskujeta različne predmete;
  • izdelata živali, hrano ali predmete iz otrokove domišljije.

Pri tem otrok krepi dlani in prste ter raziskuje, kaj vse lahko iz mase nastane. Ni nujno, da na koncu nastane izdelek – tudi samo gnetenje in oblikovanje ima smisel.

2. Trganje in lepljenje papirja

Pripravite barvni papir, večji list in lepilo, primerno otrokovi starosti. Otrok papir trga na koščke, jih razporeja in lepi – nastanejo lahko živali, drevesa, vozila ali čisto domišljijska slika.

Pri tem uporablja prste, usklajuje pogled in gibe ter se ustvarjalno izraža.

3. Ščipanje in pripenjanje

Izberite večje ščipalke, ki jih otrok zmore varno odpirati in zapirati. Lahko jih pripenja na rob kartona, iz njih naredi sončne žarke ali jih uporabi pri igri vlog. Zahtevnost prilagodite otroku.

Tako vadi prijem, spuščanje in natančne gibe prstov.

4. Nizanje in sestavljanje

Ponudite večje perle in primerno vrvico, velike sestavljanke ali gradnike. Otrok lahko sestavlja po svoje ali posnema preprost vzorec. Pri tem uporablja roke, sledi s pogledom in načrtuje, kaj bo naslednje.

5. Slikanje z drugačnimi pripomočki

Če otrok odklanja predvsem svinčnik, mu ponudite kaj drugega:

  • debele krede na asfaltu;
  • slikanje z večjim čopičem;
  • odtiskovanje z gobicami ali štampiljkami;
  • risanje s prstom po pesku;
  • »slikanje« z vodo in čopičem po zunanji steni ali tleh.

Tako spoznava nove materiale in gibe. Morda bo prav drugačen pripomoček prebudil njegovo zanimanje za risanje.

6. Gradnja z različnimi materiali

Kocke, magnetni gradniki in sestavljanke so odlična priložnost za spretne roke. Spodbudite otroka, naj zgradi garažo, stolp ali hišo za figurice. Starejši otrok lahko posnema preprost model ali si zgradbo izmisli sam.

Pri tem vadi prijemanje in premikanje predmetov, si predstavlja, kako so stvari razporejene v prostoru, in načrtuje. Risanja to ne nadomesti, je pa dragocen del raznolike igre.

7. Vključevanje v vsakodnevna opravila

Tudi domača opravila so priložnost, da otrok postaja samostojnejši in spretnejši. Otrok lahko:

  • odpira in zapira primerne posode;
  • pomaga pri oblačenju in slačenju;
  • z žlico presipava večje, varne predmete;
  • pomaga pri pripravi mize;
  • vadi odpiranje ježkov in zadrg.

Opravila prilagodite njegovi starosti in zmožnostim ter mu dajte dovolj časa, da poskusi sam, tudi če bi vi to naredili hitreje.

8. Pripovedovanje, figurice in simbolna igra

Risanje ni edini način, kako lahko otrok pokaže svoje zamisli. Zgodbo lahko pove, jo odigra s figuricami ali iz kock zgradi prizorišče. Vi jo zapišete, otrok pa jo, če želi, dopolni z risbo.

Tako ustvarjanje povežete z jezikom, domišljijo in pripovedovanjem, svinčnik pa ni vedno v središču.

Kako dejavnost prilagoditi otroku?

Vsak otrok ima svoje interese, zmožnosti in način raziskovanja. Če neko dejavnost odklanja, poskusite drugače:

  • Če ne mara plastelina, mu ponudite modelčke ali pripomočke za oblikovanje.
  • Če težko trga papir, začnite z večjimi kosi mehkejšega papirja.
  • Če so ščipalke pretrde, izberite take, ki se lažje odpirajo.
  • Če odklanja svinčnik, ponudite debelejše voščenke, krede ali čopič.
  • Če ne želi sedeti za mizo, ustvarjajta na tleh, na velikem listu, pritrjenem na steno, ali zunaj.

Cilj je, da otrok lahko sodeluje in doživi občutek uspeha. Upoštevajte njegove odzive in mu ne vsiljujte materialov ali načinov dela, ob katerih mu je očitno neprijetno.

Kako otroka znova pritegniti k risanju?

Če želite, da bi otrok risanje sčasoma sprejel z več veselja, poskusite z majhnimi spremembami:

  • Risanje povežite z igro. Narišita cesto za avtomobilčke, zemljevid za iskanje zaklada ali hišo za najljubšo figurico.
  • Ponudite izbiro. Otrok naj izbere med barvicami, voščenkami, kredami, čopiči ali papirjem različnih velikosti.
  • Začnite preprosto. Namesto zahtevne risbe ponudite kratko dejavnost, na primer risanje poti ali črt.
  • Upoštevajte otrokove interese. Živali, vozila in priljubljene zgodbe so lahko dober začetek.
  • Ustvarjajte skupaj. Otrok lahko opazuje, kako rišete, in se pridruži, ko želi.
  • Pohvalite trud in zamisli, ne izdelka. Na primer: »Opazila sem, da si poskusil na več načinov« ali »Povej mi, kaj si ustvaril«.

Risanje naj bo dostopna možnost, ne vsakodnevna obveznost. Otroku ponudite priložnosti za ustvarjanje, ne da bi vnaprej določili, kaj mora nastati.

Kdaj poiskati strokovni nasvet?

Če otrok ne mara risati, to samo po sebi še ne pomeni, da potrebuje strokovno pomoč. Bolj kot risanje šteje širša slika njegovega razvoja.

Več pozornosti pa si situacija zasluži, kadar:

  • ima otrok izrazite težave tudi pri drugih dejavnostih, pri katerih potrebuje roke;
  • mu uporaba žlice, oblačenje, odpiranje posod ali druga vsakdanja opravila predstavljajo velike težave;
  • se pri dejavnostih pogosto pojavljajo močna frustracija, utrujenost ali izogibanje;
  • težko uporablja pisala ali druge pripomočke tudi ob ustreznih prilagoditvah;
  • vas skrbi njegov splošni razvoj ali opažate izgubo že osvojenih spretnosti.

Prvi korak je lahko pogovor z otrokovim pediatrom. Ta glede na vaša opažanja svetuje nadaljnjo razvojno oceno ali vas napoti k ustreznemu strokovnjaku, na primer specialnemu pedagogu ali delovnemu terapevtu.

Specialni in rehabilitacijski pedagog vam lahko pomaga prepoznati otrokova močna področja, prilagoditi dejavnosti in načrtovati spodbude za razvoj spretnosti, ki jih otrok potrebuje pri učenju.

Kako se spretnosti risanja razvijajo?

Otroci se risanja ne naučijo vsi ob istem času ali na enak način. Spretnosti za risanje in pisanje (strokovno jim rečemo grafomotorične spretnosti) se razvijajo postopoma: od čečkanja in preizkušanja različnih potez do risanja oblik in prvih prepoznavnih risb.

Razvojni mejniki vam lahko pomagajo spremljati otrokov razvoj, vendar niso merilo za diagnozo. Otroka ne primerjajte le z vrstniki – upoštevajte njegov celosten razvoj, dosedanje izkušnje in napredek.

Otrok ne mara risanja – kaj si velja zapomniti?

  • Ne silite ga in ga ne primerjajte z vrstniki. Odpor do risanja še ne pomeni, da bo imel težave pri pisanju.
  • Najprej poskusite razumeti, kaj ga moti. Mu je risanje pretežko, nezanimivo ali mu ne ustrezajo materiali?
  • Ponudite mu raznoliko igro, pri kateri uporablja roke in doživlja uspeh – ob tem pa tudi priložnosti za sproščeno čečkanje in risanje.

Najbolj pomaga, če izhajate iz otrokovih zmožnosti in interesov ter mu daste dovolj priložnosti, da se uči skozi izkušnje.

V Brlogcu verjamemo, da se učenje začne skozi igro.

Če opažate, da ima otrok težave pri dejavnostih, pri katerih potrebuje roke, ali ne veste, kako ga spodbuditi, se lahko obrnete na nas za strokovni posvet ali specialno pedagoško obravnavo.

Viri in dodatno branje

  • Fekonja Peklaj, U., Bregant, T. in Baumgartner, N. (2014): Mejniki otrokovega razvoja. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
  • Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.): Razvojna psihologija. Temeljna literatura za razumevanje razvoja na različnih področjih.
čustveni izbruh pri otroku

Čustveni izbruh pri otroku

specialni pedagog z otrokom

Kdo je specialni pedagog?